Trans: Danubia

Béla Bartók: Godalni kvartet št. 5, Sz. 102, BB 110
***
Johannes Brahms: Kvintet za godalni kvartet in klarinet v h-molu, op. 115

Petkov festivalski večer se bo poklonil Panoniji in njenim glasbenim širjavam. Regije se bomo dotaknili počez in poželi nekaj glasbenih utrinkov ljudske glasbe, ki je očarala tudi mnoge skladatelje t. i. resne glasbe. Dva koncerta večera, Danubia in Gitana, bosta nakazala skrajnosti transpanonskega v glasbi: prvič v »visoko destiliranem odmerku«, kot se je izrazil Mate Bekavac, drugič pa v pristni interpretaciji glasbe na Madžarskem živečih romskih virtuozov.

Na koncertu Danubia bodo godalci brezkompromisnega Kvarteta Kelemen združili moči s sorodno mislečim Bekavcem ter zaigrali skladbi dveh med seboj precej različnih klasikov. Bartók in Brahms sta slogovno stopala vsak po svoji poti, pri čemer sta prispevala pomembna opusa komorne glasbe, oba pa druži vseživljenjska naklonjenost ljudski glasbi madžarskega ozemlja. Bartók je do obisti poznal glasbeni zapis svoje domovine, zato je njene prvine zlahka ponotranjil in zlil s svojim izvirnim glasbenim slogom. V Godalnem kvartetu št. 5 se je poigral še z elementi drugih obdonavskih dežel in v scherzu neenakomerne bolgarske ritme prepletel z melodijami madžarskega in romunskega značaja. 

Brahms, ki se je z madžarsko oziroma romsko glasbo seznanil že v mladih letih, se tudi v skladanju za akademsko najzahtevnejše občinstvo nikoli ni odrekel temu idiomu. Ko se je kot skladatelj že nameraval upokojiti, ga je iz ustvarjalne resigniranosti potegnil karizmatični virtuoz na klarinetu, ki je baje znal v leseni inštrument pihati tako nežno, da je Brahms nemudoma pomislil na melanholijo njemu ljube panonske glasbe. V njegovem poznem Kvintetu s klarinetom se godala in klarinet toplo zlijejo, v počasnem stavku pa je skladatelj klarinetistu privoščil še veliko solistično »cigansko« rapsodično sceno, ki ogreje srce in orosi oči.