Tenkočutnost Balkana

Bosanski sevdah, romska in druga glasba srbske in makedonske regije

Če uporabim svojo osebno terminologijo, po kateri razlikujem med jezikom in govorico, bi lahko dejal, da balkanskega glasbenega jezika sicer ne govorim, nisem zrasel ob tej glasbi in sem vedel le, da obstaja nekaj, kar se imenuje tako ali drugače, vendar mi je kljub temu njegova govorica neizmerno blizu in se lahko v njej popolnoma poosebim.

Poleg značilne otožnosti in melanholije, ki se izraža v melodiki sevdaha, pa je besedilo tisto, ki me gane vsaj tako kot glasba sama. Navidezna preprostost, neposrednost, iskrenost ali naivnost so nekatere izmed lastnosti teh besedil, ki so očarala tudi Heineja in Goetheja. Danes, ko sem se seznanil tudi z ozadjem sevdaha, mi je bolj razumljiva tudi moja spontana izjava ob poslušanju tistega večera, ko sem glasbenike prvič slišal in ves vzhičen dejal, da je to kot bosanski Schubert, samo da je 'sve u molu'. Z minimalnimi sredstvi je izraženo najgloblje.

Za glasbenike, ki bodo sodelovali na tem koncertu, tovrstno muziciranje ni del poklica, s katerim si služijo kruh (z izjemo kitarista Boška Jovića, ki pogosto sodeluje z Amiro Medunjanin), čeprav so vsi tudi poklicni glasbeniki. Igrajo redko, iz lastnega vzgiba, zase in za ožji krog prijateljev, le za nego lastnih duš. In ravno v tem je posebnost in tudi nepredvidljivost tega koncerta. Oder in občinstvo prinašata svoje zahteve in pričakovanja, vezana na čas, trenutek, obliko in še marsikaj, zato je vsak nastop nekoliko drugačen.

Jok, stok in krik človeške duše – to je govorica njegove najgloblje intime, njegovo emocionalno razgaljanje, v katero lahko pokukajo le redki. Verjetno v največji meri tisti, ki so pripravljeni zrcalno upodobiti tisto, kar slišijo, in vsaj simbolično v tistem trenutku odvreči oklep vsakdanjosti in se predati v svoji naravnosti, sočutnosti, goloti, ranljivosti, človeškosti ...

(Mate Bekavac)